Vasica v kateri živi leži med nebom in zemljo. Včasih se oblakov lahko celo dotakne. Nad vasjo raste gora, ki kot Šiva mirno in nenavezano opazuje dogajanje v dolini. V okolici pa so zeleni travniki in gozd pravo utelešenje Mati Zemlje. Zgodba govori o nekaj dnevih, ko se je bliskalo tri dni in tri noči. Nebo je tako blizu, da se ob bliskih včasih zatrese tudi hiša. To noč je treskalo tako močno, da se je zbudila sredi noči. Ob njo sta se stiskala dva mucka. Notranja sila jo povleče iz postelje in pogleda skozi okno. Neurje. Zaveda se, da v sobi prevladujeta mir in tišina. Poboža mucke in se zaspano vrne nazaj v toplo posteljo.
Naslednje jutro se zbudi v soncu. Hitro se obleče in izkoristi lepo vreme za sprehod po gozdu. Zrak je svež, na obrazu čuti hladen veter, ki jo prebuja. Z vsakim korakom je njeno telo toplejše in čuti kako dobiva rdeča lica. Pot pelje skozi gozd proti gori. Ves čas je klanec in dihanje postaja globlje. To pot je že velikokrat prehodila vendar jo vedno doživi drugače.
Energija se dviguje in opazi kako ji okoli glave začnejo jadrati misli. Motijo jo saj si želi biti prisotna v gozdu tako kot se to ponavadi zgodi. Zave se, da misli ne more odgnati s silo in konec koncev so misli inspirativne. Zato jih opazuje. Misli so zabavne in se jim nasmiha. Zaveda se hoje po poti, gozda, žvrgolenja ptic, vonja po vlažni zemlji in sedaj še žvrgolenje misli. Zavedanje skače iz ene stvari na drugo. Misli se izoblikujejo v idejo, da nariše preprost skeč z naslovom: (Ne)Povezanost z Naravo. Skeč počasi dobiva vsebino in ona se ob njem zabava in nenavezano opazuje misli. Hodi že slabo uro in skeč se zaključi z besedami »Dobrodošel v gozdu.« Posluša žvrgolenje ptic. Opazi, da danes ni bilo golobov na istem mestu kot ponavadi. Zadnjih nekaj dni je v gozdu srečevala najprej dva potem pa tri golobe, kar je zelo nenavadno za hribe. Golobe so v zgodovini uporabljali za pošiljanje sporočil. Morda naj bi prejela sporočilo? Danes golobov ni bilo. Začuti svoje prebujeno telo polno energije in jutranje tišine, ki jo čuti kot potencial celotnega dneva. Pozornost se ponovno preusmeri na misli…v zgodbi nekaj manjka pravi ena misel. Druga misel pa poda rešitev: manjka stavek »Ravnokar se bo zgodilo nekaj magičnega.« Tretja misel potrdi to idejo, da je potrebno skeču dodati še ta stavek. Četrta misel pa pravi: kako zabavno je vse skupaj. Ona se nasmeji. (Celoten skeč se nahaja tukaj.)
Intuiciija jo potegne izven poti proti globini gozda. Še nekaj korakov in pred njo leži okostje srne, simbol smrti, transformacije ter zavedanja umrljivosti fizičnih oblik. Je čisto in lepo ohranjeno: lobanja z zobmi, hrbtenica, medenica in nekaj reber. Ujede in predatorji so že zdavnaj pojedli njeno meso. Na okostju tudi ni več črvov in muh. Raziskovanje okostja jo popolnoma prevzame in odloči se, da lobanjo vzame domov ter popoldne naredi obred za čiščenje in povezovanje z njenim duhom, ki je to telo zapustil. Duh je neumrljiv, njene kosti pa nosijo zapis DNK njenega življenja in tudi življenja njenih prednikov. Če se bo uspela povezati z duhom srne bo okostje zadržala in ga uporabljala za »shape-shifting« kot žival moči. V Hinduizmu divjad predstavlja simbol srčne čakre zaradi njene občutljivosti, nežnosti in hitrosti. V šamanizmu pa se uporablja tehnika shapeshiftinga, kjer sebe umaknemo in dovolimo, da v nas vstopi zavest boginj, živali itd.
Predno se odpravi nazaj domov izreče mrtvi živali spoštovanje in na tem mestu za nekaj časa posedi in meditira. Začuti, da jo je narava iniciirala v šamanko in ji podarila lobanjo z okostjem.
Vesela se odpravi nazaj domov. Še pred zajtrkom lobanjo dobro očisti pod vodo. Počakati bo treba še 18 dni do polne lune, ko bo obred popolnoma zaključen in okostje bo izpostavljeno luninem sijaju. Takrat jo bo tudi poslikala. Dan poteka zelo običajno vendar se ob pospravljanju sobe zave, da se s to realnostjo prepleta še ena realnost, ki je pravljična. Pravijo ji tudi peta dimenzija. Ta svet izkuša tako, da je na tej Zemlji a ni iz te Zemlje: »I am on this Earth but not of this Earth.« Je prostor med nebom in zemljo oziroma oba hkrati.
Čas je za obred s srno. Iz čajnih svečk naredi krog in v sredino kroga postavi lobanjo ter medenico. Začuti bitje svojega srca in ta ji prišepne naj zaigra na šamanski boben iz jelenove kože. Bitje bobna igra v ritmu srčnega utripa, začuti povezavo od glave navzgor vendar še vedno ni prepričana ali se bo lahko povezala z srninim duhom. Med bobnanjem se je nekaj zgodilo, bila je vodena, da potegne orakeljsko karto: »Novi začetki«. Notranje se nasmehne saj ve, da spreminja spletno stran, pa tudi ime, ki ji bo pomagalo vibrirati prav to frekvenco med nebesi in zemljo. Obred jo je čisto potegnil vase in pozabila je, da mora izbrati še krijo za jogo in razmisliti kako speljati meditacijo. Takoj za postavitvijo tega namena je roka vzela zvezek v kateri je nekaj krij. Vedela je, da išče krijo, ki je nekje v tem zvezku a ni vedela katera kriya je to. Roka se ustavi na izbrani strani in prebere naslov kriye: »Basic Instinct.« Seveda, kaj pa drugega. To bo to. Potem roka vzame telefon in odpre Youtube na katerem se pojavi mantra Om Sat Chit Ananda Parabrahma. Idealno! Krije vedno izbere na intuitiven način, saj je ta način brez napora in zaupa vanj. Vendar je bila današnja energija tako specifična, da se je vse čutilo drugače. Zunaj še vedno grmi in se bliska. Meditacije ni pripravila. Zaupala je, da jo bo duh srne vodil takrat ko ga bo potrebovala. In res je bilo tako. Besede ji je položil na jezik in peljal njo in vse ostale, ki so si to dovolili, v izkušnjo doživljanja narave skozi oči srne, skozi čutenje polnosti v telesu in srcu, skozi doživljanje sveta brez uma in izkušnjo življenja v enosti. Med jogo se je na nebu pojavila mavrica na koncu pa so se oblaki razkadili in izza oblakov je posijalo sonce.
Sat Nam.