Zapis o doživljanjih Krije za Subtilno telo.
Opisala bom eno od potovanj 40-dnevne prakse Kundalini krije za Subtilno telo, ki je po Tantrični numerologiji številka 9, moja številka duše.
Vsakodnevna praksa Kundalini joge je moja rutina, 40-dnevne krije doživljam kot potovanja v neznano sebe in se jih načeloma vedno veselim. Tokrat pa sem se praksi dva tedna izogibala in sem prestavljala dan začetka. Prišel je dan, ko sem začutila, da je sedaj pravi trenutek. Pogledam skozi okno in vidim polno luno. Morda sem čakala prav ta zreli trenutek.
Prvi dnevi prakse so potekali običajno. Čutenje notranje poravnave, mirnosti in biti v toku. Globlje ko sem vstopala v prakso, bolj se je znotraj mene pojavljala energija, ki je peljala k podaljšanje ali pa dodajanje vaj. Vaje, ki sem jih na koncu dodala so mi omogočile vstop v čakro kolena (čakro prednikov). V desni nogi (moška linija, torej linija očeta) je bilo čutiti, da je mišica zategnjena zato sem vstopila v bolečino in jo predihovala. Začutila sem energijo svoje prababice Ane iz Ribnice, njeno bolečino desete sestre, ki je bila kot otrok odslovljena od družine in poslana v Železnike. Tam je živela v hiši duhovnika in tako je naša družina po očetovi strani tudi prišla na Gorenjsko. Njena boleča usoda je omogočila, da jaz lahko živim na Prtovču, ki je za mojo dušo raj na zemlji. O Ani nisem vedela nič, niti njenega imena pa vendar se mi je pred očmi odvila njena boleča zgodba, kateri zapis je ostal v mojem fizičnem telesu.
Zanimivo je tudi to, da je po Tantrični numerologiji seštevek številk geografskih koordinat Prtovča tudi številka 9.
Telo uporabljam kot medij in čustva kot energijo s katerimi pridem do preobrazbe zato sem naslednji dan ponovila vajo v upanju, da se zgodba odvija naprej, saj se je sedaj bolečina premaknila v vrat. Po pol ure vadbe sem bolečino občutila globoko in po licih so tekle solze, dihanje pa je postajalo globlje. Ta dan sem čutila pomirjenost, povezanost in bolečina v vratu je izginila. Potihoma sem komaj čakala naslednji dan Krije – vem pa, da stvari ne moremo na silo izzvati. Naslednji dan se je praksa poglobila in ob izvajanju svojih dodanih vaj se je dih spremenil v zvoke. Začutila sem, da z dihom ne morem vstopati globlje zato sem začela izražati energijo z zvoki – zvoki so bili podobni mučencem v peklu, vstopila sem globlje v zemljske energije. Spustila sem kontrolo procesa in kanalizirala skozi svoje telo energije, ki so se želele izraziti ne glede na to kaj to je. Ostala sem le opazovalec, ki ni navezan na telo, zvoke ali na čustva. Nič od tega se ni čutilo osebno. Tako kot se kanalizira zavest boginj, se je tokrat kanalizirala zavest zemeljiskih energij, ki ji v krščanstvu pravijo pekel – kolektivno nezavedno. Ponovno sem dan zaključila pomirjena znotraj sebe. Naslednji dan pa sem vstopila v središče Zemlje, bila je le še frekvenca, brez vsebin. Frekvenca Zemlje, Nove Zemlje.
Kasneje v dnevu sem sedela za mizo in zapisovala svoja doživljanja. Postala sem velika, večja od fizičnega telesa, fizično telo ni imelo trdne strukture. Opazovala sem roke, ki pišejo črke. Barve so bile intenzivne in prisoten je bil občutek jasnosti. V zavesti se pojavi informacija: »Tukaj si zato, da odkodiraš pot nazaj do svoje božanskosti.« Jasno je postalo, da informacija prihaja iz Višjega Jaza (7. dimenzija). Višji jaz je naša božanska osebnost, ki nas vodi skozi naše zemeljsko potovanje. Je naš vodnik, ki je naravnan na našo prihodnost in daje navodila katere korake naj naredimo. V jogi mu pravimo Buddhi. Beseda Budh pomeni »vedeti« ali »biti zbujen«. Je povezava z višjo zavestjo in predstavlja višji um oziroma modrost.
Ta isti Buddhi me je peljal na Prtovč vendar je takrat komuniciral skozi sliko (vizijo) in ne stavke.
Kadar se aktivira Buddhi se naša osebnost spremeni. Imamo občutek stabilnosti, notranje moči in smo veliki. Doživljam ga kot moški princip, ki si ne dovoli, da ga nižje zavedanje potegne navzdol. Govor je direkten, jasen, ne ovinkari in ni pridobitniški.
Ko sem v refleksiji (skozi učitelja) prvič doživela Buddhi se je moja glava priklonila, ker sem zaznala to veličino in imela sem kup vprašanj. Kadar je ta kanal odprt ima smisel postavljati vprašanja na katera iščemo odgovore. Lahko pa to moč tudi zanikamo in jo zamenjamo za ego. Se je že zgodilo, da me oseba nikoli več ni kontaktirala ko je prišla v stik s to energijo – to se zgodi takrat kadar v sebi zanikamo notranjega učitelja in posledično ga zanikamo tudi zunaj v smislu »jaz tega ne potrebujem.« Za tem leži strah pred neznanim in pred spremembo, ki bo zahtevala razpad naših prepričanj.
Razlika med višjim jazom in egom je ta, da višji jaz ne govori iz čustvenega stanja in ni pridobitniški. Ego pa deluje iz strahu in je pravzaprav maska, ki ima vedno neko politiko za bregom in se po “uspešnem” dnevu treplja po rami kako je bil danes dober človek in je pomagal ljudem (na tem nivoju človek nima izbire, saj ga vodi program). To, da pomagamo drugim je prirojena človeška narava in zato nismo nič posebnega – to je najmanj kar lahko naredimo in bi moralo biti naše naravno stanje, kot del naše človeške narave – in ne nekaj na kar smo ponosni.
Družba je tudi naravnana tako, da nas dela majhne, poslušne in pridne ter nagrajuje »kimanje«. Z višanjem svoje vibracije (kar vsebuje soočanje s svojimi sencami) se osvobajamo teh spon in se podamo na pot suverenega bitja – bitja, ki ne govori tistega kar bi drugi radi slišali ampak tisto, kar se čuti, da mora biti povedano ali narejeno. Je pot srca in pot izbire.
Sat Nam.